Neplodnost je opredeljena kot nezmožnost zanositve po več kot enem letu nezaščitenih spolnih odnosov ob odsotnosti drugih reproduktivnih patologij. Predstavlja svetovni zdravstveni problem, ki po ocenah zadeva 48 milijonov parov in 186 milijonov posameznikov po vsem svetu.^1,3 Neplodnost predstavlja veliko psihološko, fizično in ekonomsko breme za pare.

Med vsemi primeri neplodnosti je 50 % primerov neplodnosti posledica težav pri ženski, 20-30 % primerov neplodnosti je posledica moškega dejavnika, 20-30 % pa je posledica kombinacije moške in ženske neplodnosti.² Kar pri 30 % parov govorimo o nepojasnjeni neplodnosti, ko torej ne najdemo nobenega znanega medicinskega razloga za neplodnost. V nekaterih raziskavah se je pokazalo, da med njimi 70% žensk obravnavanih zaradi nepojasnjene neplodnosti, spontano zanosi v dveh letih nezaščitenih spolnih odnosov brez kakršnekoli medicinske intervencije.³ Natančnega podatka o pogostosti neplodnosti v Sloveniji nimamo, vendar ocenjujemo, da so podatki primerljivi z evropskimi in da je neploden vsak sedmi par.²

Velikokrat zanemarjamo dejstvo, da je neplodnost pogosto povezana z dejavniki življenjskega sloga, predvsem z nezdravo prehrano in telesno (ne)dejavnostjo. Telesna teža, telesna sestava, telesna aktivnost in vnos hranil so ključni dejavniki, ki lahko vplivajo na plodnost, tako pri ženskah kot pri moških. Nezdrav življenjski slog, ki vključuje tudi nezdravo prehrano in premalo gibanja, pa je tudi ključni dejavnik za pojav debelosti. Debelost pri ženskah neposredno znižuje plodnost, ovira zanositev in poveča tveganje za povišan krvni tlak in sladkorno bolezen tudi v nosečnosti.⁴ Debelost pri moških znižuje nivo ključnega spolnega hormona testosterona, ki je potreben za spermatogenezo (proces zorenja semenčic oziroma spermijev – moških spolnih celic), zmanjšuje libido (željo po spolnosti), povezana pa je tudi s pridruženimi boleznimi, ki lahko povzročajo erektilne motnje.⁵

Debelost (zamaščenost) je patogenetsko povezana s škodljivimi učinki kroničnega vnetja, ki je ključni, v literaturi najpogosteje opisan, mehanizem neplodnosti. Vnetje pri ženskah ovira signalne poti, ki so osrednjega pomena za normalno delovanje ovulacijskega cikla kar prispeva tudi k neredni menstruacijski cikličnosti, endometriozi, oteženi implantaciji (t.j.vgnezditvi razvijajočega se zarodka v maternico), ponavljajočimi se splavi in k drugim težavam pri zanositvi in v času nosečnosti.⁴ Pri moških je bilo dokazano, da vnetje negativno vpliva na kakovost sperme (število in gibljivost semenčic), ki je ključni dejavnik moške plodnosti.⁵

Enak vpliv na plodnost kot debelost ima na drugi strani tudi podhranjenost. Ko telesu primanjkuje energije se vsi mehanizmi usmerijo v preživetje in ne v rast in reprodukcijo. V eni od raziskav se je pokazalo, da so podhranjene ženske (Indeks telesne teže (ITT) pod 19 kg/m²) potrebovale 29 mesecev do zanositve, v primerjavi z normalno prehranjenimi ženskami (ITT 19-25 kg/m²), ki so v povprečju zanosile v 6,8 mesecih.⁶ Izraziti primanjkljaji energije se najpogosteje pojavijo predvsem pri raznih motnjah hranjenja, pa tudi pri slabi prehranjenosti ob ekstremni telesni aktivnosti (npr. športnice pri nekaterih športih, ki zahtevajo nizko telesno težo kot so skakalke, plezalke, gimnastičarke, atletinje). Podhranjenost enako kot debelost vpliva na hormonsko ravnovesje in povzroča motnje menstruacijskega ciklusa, motnje ovulacije in ovira vgnezditev zarodka v maternici. Podhranjenost pri moških slabša kakovost sperme in povečuje tveganje za neplodnost.⁷

Primerna prehranjenost in vključevanje protivnetnih prehranskih vzorcev lahko delno ali v celoti izboljša plodnost in zmanjša potrebo po dolgotrajnem zdravljenju neplodnosti, ki sicer pogosto vključuje intenzivne farmakološke in/ali kirurške posege. Ali če pogledamo z druge strani, spreminjanje življenjskega sloga v procesu načrtovanja družine predstavlja povsem neinvazivno in potencialno zelo učinkovito sredstvo za izboljšanje plodnosti.

Pokazalo se je, da izguba telesne teže (maščobe) prispeva k ureditvi menstrualnega ciklusa in poveča možnost spontane ovulacije. Zbrani podatki kažejo, da že izguba 5-10% teže izboljša plodnost, 5% izguba teže izboljša hormonski status, zniža nivoje testosterona, inzulina in luteinizirajočega hormona (LH), ki ga izloča hipofiza (možganski privesek) in tako poveča možnost in pogostost ovulacije. Inzulin in LH namreč delujeta sinergistično in povečujeta nastajanje androgenov (testosterona) in hkrati zmanjšujeta nastajanje estrogena potrebnega tudi za pripravo maternice na vgnezditev zarodka. Nivo LH-ja se normalno dvigne samo tik pred ovulacijo. Izguba teže tudi značilno poveča možnost uspešnosti zanositve s biomedicinsko pomočjo.⁴

Povečevanje tako ženske kot moške neplodnosti po vsem svetu je tako tesno povezana s spremembami življenjskega sloga in širjenjem nezdravega načina prehranjevanja, predvsem z t.i. prehrano zahodnega sveta (Westeren diet). Tovrstna prehrana temelji na visokokalorični hrani bogati z nasičenimi maščobami, živalskimi beljakovinami in ogljikovimi hidrati z visokim glikemičnim indeksom.⁷ Skupaj z neaktivnim življenjskim slogom vodi v debelost, ki ima velik vpliv na plodnost tako žensk kot moških. Na drugi strani je neplodnost v porastu tudi v deželah, kjer je visoka stopnja podhranjenosti (podsaharska Afrika, južna Azija, vojna področja).

Nasprotno, pa rezultati številnih raziskav in opisi primerov potrjujejo, da upoštevanje protivnetnih prehranskih principov izboljša plodnost, povečuje uspešnost biomedicinskih postopkov zanositve in kakovost sperme. Primer tovrstne prehrane, ki zmanjša vnetje in izboljšajo plodnost, je t.i. Mediteranska prehrana (sredozemska dieta), ki z uživanjem veliko zelenjave, rib, olivnega olja ter polnozrnatih žit, zlasti poveča uživanje fitoživil, flavonoidov, mono in poli-nenasičenih maščobnih kislin ter vlaknin in zmanjša vnos rdečega in predelanega mesa. Hkrati prehrana vsebuje zmerne količine sadja in mlečnih izdelkov.

Osnova Mediteranske prehrane je zelenjava. Vemo, da ima velik vnos zelenjave (5 enot≈ 0,5kg/d) in zmeren vnos sadja (1-2 enote ≈0,1-0,2 kg) pomemben antioksidativni in protivnetni učinek, poleg tega pa z raznovrstno zelenjavo in sadjem v telo vnesemo tudi vse potrebne vitamine, minerale, flavonoide, vlaknine in druga fitoživila, ki jih naše telo potrebuje. V različnih raziskavah se je pokazalo, da imata recimo vit E in C pomemben vpliv na izboljšanje kvalitete semenčic⁹, enako tudi karatenoidi in likopen, flavonoidi delujejo antioksidativno in izboljšujejo tudi kvaliteto zamrznjene sperme, kar je pomembno tudi pri postopkih oploditve z medicinsko pomočjo. Prav tako so raziskave pokazale, da je pri ženskah, ki uživajo veliko zelenjave manj spontanih splavov, pa tudi manjše tveganje za neplodnost.¹⁰

V eni od raziskav se je pokazalo, da so ženske, ki so 5% živalskih beljakovin zamenjale za rastlinske beljakovine, za 50% znižale tveganje za neplodnost povzročeno z motnjami ovulacije. Vse raziskave tega niso potrdile, vsekakor pa je primeren vnos beljakovin (cca 1g/kg telesne teže) pomemben del zdrave prehrane, ki ga ne smemo zanemariti neglede na način prehranjevanja (vsejedi, vegetarijani, vegani, presnojedci,…)

Nenasičene maščobne kisline (olivno olje, mastne ribe, oreščki) regulirajo vnetje in pozitivno vplivajo na uspešnost vgnezditve zarodka , pri moških pa povečujejo število semenčic in njihovo kvaliteto. ^12,13

Prehrana z ogljikovimi hidrati z nizkim glikemičnim indeksom (polnozrnata živila, oreščki), prilagojena kalorični potrebam posameznika, pri moških izboljšuje kvaliteto sperme in povečuje uspešnost oploditve z biomedicinsko pomočjo. Uživanje velike količine ogljikovih hidratov z visokim glikemičnim indeksom namreč dolgoročno vodi v inzulinsko rezistenco, ki pa posledično vodi v povečano produkcijo androgenov, ki pri ženskah potem vodijo v motnje ovulacije kar bistveno zmanjšuje sposobnost zanositve.¹⁴

Več o mediteranski prehrani

Splošno priznano in razširjeno je vedenje, da je pomembno in zdravo pojesti čim več vlaknin. Do tukaj je strinjanje enotno in nesporno. Razlike se začnejo pri vprašanju katera živila predstavljajo najbogatejši vir vlaknin in zakaj so v resnici vlaknine zdrave.

Včasih je veljalo, da so vlaknine snovi rastlinskega izvora, ki jih zaužijemo, a jih naši prebavni encimi ne morejo razgraditi  (npr. celuloza, pektin, lignini) in se torej izločijo »neuporabljene«. Že v poznih 70-ih letih prejšnjega stoletja se je ta definicija razširila in danes z pojmom vlaknine označujemo snovi, ki jih naši encimi ne morejo razgraditi, imajo pa fiziološki učinek na naše zdravje (oligosaharidi, beta glukani, ipd.) in jih v procesu fermantacije naša mikrobiota (črevesne bakterije) uporablja kot svojo hrano.

Na vlaknine lahko pogledamo z večih zornih kotov. Razdelimo jih lahko na topne ali netopne v vodi, na viskozne (večinoma topne v vodi) in neviskozne in tudi na fermentabilne in nefermentabilne.

Netopne vlaknine do debelega črevesa pridejo nespremenjene, tam vpijejo vodo, oblikuje se nekakšen gobast gel, ki pomaga pri formiranja blata in olajša odvajanje, absorbira pa tudi določene karcinogene snovi in žolčne kisline, ki se tako izločijo iz telesa.

Topne prehranske vlaknine (npr. celuloza, pektin, indijski trpotec, …) v splošnem povečujejo viskoznost črevesne vsebine ter s tem upočasnijo absorpcijo hranil v telo oz. jih odstranjujejo iz telesa kar pozitivno vpliva na naše zdravje.

Vlaknine so pomemben vir hrane za črevesne bakterije. Količina in sestava vlaknin vpliva na sestavo mikrobioma. Več prehranskih vlaknin pomeni tako bolj »zdrav« črevesni mikrobiom. Črevesni mikrobiom obsega večinoma bakterije, pa tudi kvasovke in viruse. Z njimi gostitelj vzpostavi simbiozo, pri čemer mikroorganizmi prejmejo stabilno okolje in hranila, gostitelju pa nudijo pomembne presnovne, imunološke in zaščitne funkcije. Snovi, ki jih izločajo koristne črevesne bakterije (npr. butirat) namreč ugodno vplivajo na številne procese v telesu. Prehrana z nizko vsebnostjo vlaknin pa vodi v manjšo bakterijsko pestrost in dizbiozo (neravnovesje), ki velikokrat spremlja različne bolezni.

V eni od raziskav¹ so dokazali, da je 5 mg indijskega trpoca 3-krat na dan v kombinaciji z 10 mg simvastatina (zdravila za zniževanje holesterola) enako učinkovito zniževalo holesterol v krvi  kot jemanje 20 mg simvastatina.

Vlaknine tudi znižujejo glikemični indeks (merilo koliko zaužito živilo dvigne nivo sladkorja (glukoze) v krvi) kar je zelo pomembno za bolnike s sladkorno boleznijo. V raziskavi so pri bolnikih s sladkorno boleznijo dokazali, da je uživanje 5,1 g indijskega trpotca ob vsakem obroku, pomembno znižalo nivo sladkorja v krvi po obroku in posledično tudi raven inzulina, ki se sprošča iz trebušne slinavke po obroku. Nenazadnje pa obrok bogat z vlakninami daje večji občutek sitosti, kar je zelo priročno pri odmeri porcij in nadzoru  kaloričnega vnosa, ki je pomemben dejavnik za uravnavanje telesne teže.

V splošnem so najboljši vir vlaknin polnozrnata žita, oreščki, semena in zelenjava ter sadje. Ker je večina vlaknin hkrati tudi dobro gostilo oziroma želirno sredstvo, jih pogosto dodajajo tudi različnim industrijsko pripravljenim živilom, kar je običajno označeno med navedenimi aditivi z oznakami med E400-E500.

Med posameznimi živili so različna samo razmerja med topnimi (sem spadajo večinoma tudi fermentabilne vlaknine) in netopnimi vlakninami. Topne vlaknine najdemo v večjih količinah v pšenici, rižu, koruzi, zelenolistnati zelenjavi, grahu, fižolu, rabarbari, netopnih vlaknin pa je v izobilju v polnozrnatih žitih in izdelkih iz njih, žitnih otrobih, različnih oreščkih.

Smernice zdravega prehranjevanja priporočajo vnos vsaj 30 g vlaknin na dan. Na tem mestu velja opozoriti, da nas lahko videz in predvsem naša percepcija nekaterih živil, vodijo v precejšnjo zmoto glede vsebnosti vlaknin. Tako pogosto zelju ali solati pripisujemo zelo veliko vsebnost vlaknin, pa jih dejansko veliko več najdemo v stročnicah in polnozrnatih žitih (glej spodnje podatke). Najlažje bomo zaužiti dovolj vseh vrst vlaknin glede na topnost, viskoznost in fermentabilnost, če uživamo čimbolj raznovrstna živila.