Prehrana in celulit
Strokovno gledano gre pri t.i. celulitu ali pomarančasti koži za ginoidno lipodistrofijo. Z celulitom je tako v večji ali manjši meri obremenjeno 80-90% žensk po adolescenci in le 10-20% moških, pretežno samo tistih z genetsko predispozicijo ali zelo debelih.
Tovrstno patologijo maščobnega tkiva že dolgo povezujemo z ženskim spolnim hormonom estrogenom, kar tudi pojasni dejstvo, da pride do nastanka oziroma poslabšanja celulita običajno v puberteti, med nosečnostjo, menstruacijo, ob uporabi hormonske zaščite oziroma nadomestne hormonske terapije v menopavzi. Estrogen vpliva tako na vezivno kot tudi maščobno tkivo. Deluje na prepustnost žilne stene ven, to vodi v zastajanje tekočine v podkožnem tkivu, kar zaradi pritiska še dodatno poslabša prekrvavitev maščobnega tkiva in okvarja maščobne celice, povečuje brazgotinjenje v podkožju in vpliva na nastajanje kolagena, glavnega gradnika vezivnih pregrad v podkožju.(1)
Ženske imajo že po naravi višji odstotek telesne maščobe kot moški. Odstotek telesne maščobe pri zdravih ženskah je 20-28%, pri zdravih moških pa 10-20%. Drugačna je tudi struktura ženskega in moškega podkožnega tkiva. Pri moških je razporeditev vezivnega tkiva (kolagen, elastin) med maščobnimi celicami v podkožju bistveno drugačna od razporeditve pri ženskah. Pri moških je vezivno tkivo razporejeno v navzkrižnem vzorcu in je bolj odporno na pritiske maščobnega tkiva, pri ženski gre za bolj navpično razporeditev veziva in s tem imajo povsem »po zakonih fizike« večjo možnost za nastanek celulita. Pri ženskah se namreč maščobno tkivo lažje vrine med vezivo, kar na površini potem deluje kot pomarančasto nagubana koža.
Zakaj je celulita največ na zadnjici in stegnih?
Ta selektivni tip odlaganja maščobe (in s tem pojav izrazitega celulita) ima povsem znanstveno razlago. Za shranjevanje maščob je namreč odgovoren encim, imenovan lipoproteinska lipaza, ki se nahaja v stenah krvnih žil po vsem telesu. Vloga tega encima je tudi nadzorovati porazdelitev maščobe v različnih maščobnih skladiščih. Že pred tridesetimi leti (leta 1990) so dokazali, da imajo ženske visoko koncentracijo lipoproteinske lipaze prav na področju zadnjice in stegna, zato so to tudi tipična mesta za pojav celulita pri ženskah.
Med številnimi pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na procese, ki vodijo v nastanek celulita je, poleg že omenjenega estrogena, tudi hormon adiponektin. Nastaja večinoma v maščobnih celicah podkožja in ima pomemben protivnetni učinek, hkrati pa vpliva tudi na prekrvavitev podkožja, saj deluje kot vazodilatator (razširja žilice). Znižan nivo adiponektina torej poslabšuje prekrvavitev in vzdržuje stanje kroničnega vnetja v podkožju, ter s tem ustvarja pomembne pogoje za nastajanje celulita.
Podobne učinke ima tudi prisotnost, oziroma v primeru celulita, pomanjkanje antioksidantov, ki ščitijo naš organizem pred poškodbami na celičnem nivoju. Poznamo številne snovi, ki delujejo antioksidativno in nastajajo v telesu ali pa jih vnašamo s hrano.